In današnje sanje so me ovile v svilen plašč ustvarjalnosti, ker sem igrala violino, čeprav je ne znam, in ni se dalo slišat kaj igram ampak nekaj sem. Potem mi je gospod pokazal eno izmed slik, ki sem jo poslala na izbor za razstavo, in na njej je bila nasmejana babica z velikimi očali(čeprav tega nisem slikala jz.) ampak bile so sanje, hehe, in potem sem se zbudila.
Še lepše se je blo zbuditi včeraj s pogedom na Metoda in potem zasnežen balkon, prava idila, in vonj pomarančnega čaja te predrami v svet tople realnosti.
In spet komi čakam, božič, pečenje keksov, pogled na zasneženo mesto iz toplega objema, krašenje smrekce, darila! Ampak ni še čas za to, jutri se začne december, danes je november. Hey today, goodbye tomorow.